njim…
Prepila sem prejšnji teden. No, prepila in predebatirala. Delovni dan se je začel ob 1h, končal ob 7h zvečer. In tisto na 1 velja za popoldne. Preprosto ne morem sedet ob knjigah - toliko za je povedat… (alkohol je postranska zadeva) 
V moj svet so prišli novi ljudje. Precej starih je šlo. Zakaj ? Ne vem. Nekateri niso ugajali meni, nekaterim nisem ugajala jaz. In je bolelo en čas. In še boli. Brskaš po telefonu, da bi katerega od njih poklical, pa veš, da ne ugajaš…
In ti novi… Ljudje, s katerimi živim, ljudje, ki so nafilali mojo glavo. In med njimi skorajda sami moški. Le moja K., ženska, ki je tako blazno moško racionalna, preveč, kot se za žensko sploh spodobi. Pa nima veze, kaj imajo med nogami :), postajam nora na njih.
Dolgi večeri, pogovori podčrtani z rdečo alkoholno črto, ležanje na postelji, poslušanje najbolj brezveznih komadov na tej zemeljski obli, kave ob 5h popoldne, šibkost in odvisnost, ki sta tako močni in neodvisni.
Ja, zapisal je, da se ga je nekako treba. In najboljše je z Ljudmi…
prošnja za pomoč pri neki anketi
Lepo lepo lepo bi prosila, če kaka mamica slučajno prebira ta blog - lahko prosim tole sledečo anketo?
S sošolci namreč pri enem izmed predmetov pripravljamo oglaševalsko kampanjo za enega od proizvajalcev otroških sokov in kašic. In na podlagi čim večih odgovorov bomo namreč lahko zastavili pravilno kreativno strategijo, pripravili boljše oglase in mogoče, če bomo najboljši :), se bomo izognili še izpitu.
Za razumevanje in pomoč se vam vsem najlepše zahvaljujemo!
refleksija
1. Zanimivo se mi zdi, kako ljudje prebolevajo. Kako pozabljajo na situacije, dogodke, ljudi.
Ko prebolevam jaz, ne spim. Sedim pri radiatorju v svoji študentski sobici, kadim, analiziram, sintetiziram, prekladam, razstavljam. Iz elementarnih delcev v popačene celote. Moje celote. Iz celot v popačene delce. Moje delce.
Nekateri jokajo. To sposobnost ljudem tako prekleto zavidam. Da se lahko zjočeš in pustiš, da vse nekam odteče, spolzi. Jaz redkokdaj jokam. Raje kopičim v sebi, v svojem kategoričnem arhivu. Ker lahko zadevo nekoč spet uporabim. Proti sebi.
Spet drugi ignorirajo. Pozabijo ljudi, kanalizirajo čustva, pretvorijo jih v neke priročne izgovore, ki jih tako lepo oddaljijo, odmaknejo. Zamenjajo spomine, zamenjajo dogodke.
It’s a wonderful world
And you take and you give
And the sun fills the sky
In the space where you live
2.Zaboga, kdaj me bo izučilo? Pomanjkanje discipline, nagnjenost k paniki ter perfekcionizem ne gredo skupaj. Če si perfekcionist, moraš biti discipliniran in ne preveč nagnjen k paniki. V nasprotnem primeru živčen 5 minut pred oddajo popravljaš narobe stoječe vejice, preširoke zamike in neestetski izgled številk strani. No go.
It’s a day full of dreams
It’s a dream of a day
And the joy that it brings
Nearly sweeps her away
3. Kako neverjetno človeku polepša dan novica, da bo človek, ki ga imaš rad, dobil malo Žabo. Ej M., pridno preberi tiste priročnike - če pa kaj ne veš, pa le vprašaj, 
It’s a wonderful world
As the buildings fall down
And you quicken your step
’til your feet leave the ground
And you’re soaring above
All the sorrow below
And you’re falling in love
With those you don’t know
4. Ljudje smo nehali tvegat. Raje čakamo, da nekdo stori to namesto nas. Pretvarjamo se, da nam je vseeno, da ne boli, da ne premišljujemo. Z zaigrano nonšalantnostjo stopamo mimo oči, za katere si želimo, da bi si želele gledale le nas. Z zaigrano brezbrižnostjo ne vonjamo parfuma, za katerega si želimo, da bi vsaj eno noč bil tudi na nas.
And your heart feels so wide
And your heart fills so strong
It was never a place
That you felt you belonged
5. Ta teden se počutim premočeno. Zebe, posušiti pa se ne morem. - “I do not consider myself a pessimist. I think of a pessimist as someone who is waiting for it to rain. And I feel soaked to the skin.” ( - L. Cohen)
It’s a wonderful world
Full of wonderful things
And the people fall down
And abandon their dreams
Daj, vprašaj svojega “prijatelja”, kako je…
Ej, daj, povej, a veš, kako se počutim? Kaj veš, da mi je umrl dedek? Veš, kaj se dogaja z mano? Da koga pogrešam, da sem vesela, da sem utrujena?
Sanja se ti ne. Preveč zaposlen s sabo, z govorjenjem o sebi. Z reševanjem svojih problemov, z razlaganjem o svoji punci, z iskanjem odgovora na vprašanje, ki je tako zelo irelevantno. Ne samo zame, tudi zate. Century of self.
Postavljaš se v vlogo trpečega, v vlogo prizadetega. In ker te imam rada, ti lahko prisluhnem in te lahko slišim. Ampak zaboga, en iskren ‘kako si?’ si pa pri tem res zaslužim!
Men, Maya Angelou
When I was young, I used to
Watch behind the curtains
As men walked up and down the street. Wino men, old men.
Young men sharp as mustard.
See them. Men are always
Going somewhere.
They knew I was there. Fifteen
Years old and starving for them.
Under my window, they would pause,
Their shoulders high like the
Breasts of a young girl,
Jacket tails slapping over
Those behinds,
Men.
One day they hold you in the
Palms of their hands, gentle, as if you
Were the last raw egg in the world. Then
They tighten up. Just a little. The
First squeeze is nice. A quick hug.
Soft into your defenselessness. A little
More. The hurt begins. Wrench out a
Smile that slides around the fear. When the
Air disappears,
Your mind pops, exploding fiercely, briefly,
Like the head of a kitchen match. Shattered.
It is your juice
That runs down their legs. Staining their shoes.
When the earth rights itself again,
And taste tries to return to the tongue,
Your body has slammed shut. Forever.
No keys exist.
Then the window draws full upon
Your mind. There, just beyond
The sway of curtains, men walk.
Knowing something.
Going someplace.
But this time, I will simply
Stand and watch.
Maybe.
Ata, lepo se imej!
Pizda, ata, a veš, kaj sva se zmenila? Da si ne bi drznil umreti pred mojo poroko in pred mojim prvim otrokom. Ja, tako, bil bi na moji poroki, še en ples bi imela skupaj, pa tudi mojega otroka bi držal v naročju tako, kot si mene. Ampak ne, odločil si se drugače… But death was never the answer…
Pijem tretji kozarec vina. Tavelcga, napolnjenega do roba. Mislim nate, pa na… Minljivost… Pizda, sprožil si vrsto metafizičnih vprašanj. Ej, ata, na zdravje! Cviček in čik - samo zate in s tabo. Pijana zate in mau zase. Da bo metafizika šla, da bom lahko spala, da se ne bom počutila tako prekleto same.
V ponedeljek… bo konec… trije grami bodo odšli, telo v obliki pepela v zemljo. Razmišljam, da bi ti vrgla v grob (fak, kako se te grozno sliši) en čik - veš, tvoje Mild 57. Prižgala bi ga iin vrgla namesto onih prekletih nageljnov. Potegnila en dim, rekla, kurc gleda, in vrgla cigaret na krsto.
Ja, in na tisti pogrebščini or whatever bi se ga samo napila. Liter cvilčka pred sabo, pepelnik in… dobra komunistična debata. Da je blo včas boljš. Da ti je Tito dal roko. - Pa četudi to sploh ni res. (Ja, mami je rekla zadnjič, da ti ne smem vsega verjet. )
Ej, ata, se spomniš, kako sva ga kadila v tvoji kuhinji. Da bo prišla mami. Eh kaka mami, bom reku, da sm jst kadiu… Joj, pa kruh z marmelado. Ti si imel vedno najboljšo marmelado. In najboljši kruh. In potem na koncu - v domu - kapučin in cigaret. Ja, prekadila pa sva ga skupaj. Pa preorganizirala mojo poroko - ne vem, zakaj si si vedno tako želel organizirat mojo poroko, zakaj te je vedno skrbelo, s kom sem in s kom bom.
Mogoče zato, ker si vedu, da bom ostala sama… Tle, s kozarcem vina v roki. Pijana. Zavedajoča se absurdnosti in ironije bivanja. Da na koncu ostaneš, postaneš - NIČ?
Ostala sva le še Facebook prijatelja,
kako prikladno, kajne?
Ej, ti, moj Fb prijatelj, veš, kakšna je barva mojih oči? Ali veš, kako zveni moj glas? Veš, kako se oglašam na telefon? Veš, zakaj sem včeraj jokala? Ali sploh veš, zakaj imam krvavo za nahti? Veš, zakaj iščem obliž, da si ga nalepim na rano, zakaj iščem obliž zanj, da ga bo peklo manj?
Še sanja se ti ne. Raje mečeš vame snežne kepe, pritiskaš blesave gumbe z izrazom ‘poke’, raje.. mah, kupuješ in prodajaš prijatelje. Dej, pejt, gremo se licitacije. Pejmo se inflacijo, dezinflacijo in deflacijo. Pejmo se Facebook monopoli, zbirajmo lepe prijatelje s prečudovitimi profil slikicami in…
Mah, nej gre vse v kurac. Dejmo končno pogruntat, da so ta famozna socialna omrežja, ki danes rastejo kot gobe po dežju, le kompenzacija za momente zavedanja, da vse ni tako zelo popolno. Da nismo Sneguljčice, ki jih rešuje sedem pritlikavih prijateljev. Da dejansko sploh nimamo sedem prijateljev. Če imamo srečo, imamo vsaj enega. Slednji pa je tako pameten, da ga na Fbju sploh ni… Ker tega ne rabi. Raje skuha čaj, vpraša, kako si, čas, ki bi ga pa sicer zapravil za oblikovanje snežnih kep in izpolnjevanje imbecilnih kvizov, pa nameni tebi in kramljanju s tabo ob čaju, ki bi že zdavnaj zavrel, če bi dotični prijatelj licitiral v krasni modri deželi z belimi črkami.
Pa lahko noč!
p.s.:Ukaz za izbris prijatelja na Fbju je sila enostaven:profil - prijatelji - klikni na x pri osebi - klikni ‘odstrani prijatelja’.
Hangover hotel
Sprejeti je treba drastične ukrepe. Delat bo treba na samodisciplini in na neomajani osebni integriteti. Stvari nas (beri: me) bodo več metale iz tira, nehalo se bo grist nohte, spat se bo hodilo pred polnočjo. Pojedlo se bo jabolko na dan, seveda skadilo manj, pilo se ga bo v minimalnih količinah. Tako! In proces konstruiranja irelevantnih problemov, povezanih z osebki s podaljški, bo le še domena preteklosti.
Ta subliminacija v višjo kulturno sfero pa se bo začela s prav posebnim dogodkom v Hangover hotelu. Vanj se bom zaprla za 14 dni. Izhodi so dovoljeni le v primeru, ko bo treba pa fasungo oziroma ko bo treba it na faks. In v teh 14 dneh se ne manjka na nobenem predavanju. Niti enem!
Rehabilitacija bo potekala kulturno, sistematično in brezpogojno.
Obiski prepovedani osebam moškega spola - izjema so le tisti, ki (manj)globoko v sebi čutijo intenco po pudranju.
Odhod v hotel se bo zgodil… khm… kmalu…
Ej, mali,
kako?
Veš, zdle sm sedela na balkonu. Prižgala sem zadnji čik, pa gledala v nebo. In misla nate…
Sem te slišala jokat. Šit, slišat jokat nekoga, ki ga imaš rad, je hujše, kot jokat. Sam.
Kaj se dogaja s tabo? Mami pravi, da postaja tvoji deklici vseeno. Joj, ne jokat! Vem, boli. Eh, še preveč dobro. Ampak, saj s časom je boljše. Manj boli, pol pa itak ne čutš nč več nč.
Zdle si zunej, pa ga najbrž piješ. Dej, pazi nase. Prit raj domov, se ga boma skup napila. Skadila kak čik - počela stvari, za katere oči in mami ne smeta zvedet, bota huda. Pa bova nalimala flajšr tja, k boli. Pa mau boma popihala. Mislim, da bo mičken boljš. Mičken.
Daj, pazi se…
Zakaj je Jung kul, jaz pa ne
Edina konkretna stvar, ki sem si jo zapomnila od srednješolske psihologije, je bila teza, ki jo je profesorica priprisala C.G. Jungu, da človek odraste pri štiridesetih.
Vem, da sem se takrat prijela za glavo in si rekla - šit, ta tip pa res ni imel pojma. Kako lahko trdi, da mi manjka še 20 + n let, da bom postala (mentalno) odrasla, če imam pa občutek, da sem že sedaj kul?!
Danes, ko mi manjka do Jungove odraslosti še 20 + n - (razlika v letih, ko sem se držala za glavo in danes, ko pišem tale zapis) let, se mi zdi, da je imel omenjeni stric še kako prav, jaz pa sem bila takrat konkretno uncool. Saj, v srednji sem mislila reševati svet, danes pa se mi zdi, da izgubljam kontrolo nad sabo, kaj šele nad svetom.
Ne vem. Sploh se mi ne sanja, zakaj sem morala tole zapisat. Najbrž kot opomin, da se bom ob naslednji potrebi po reševanju sveta spomnila, da moram najprej rešiti sebe. In da itak nisem Superman.1 No, saj, hvala bogu imam še kar nekaj let pred sabo, da se lahko priučim različnih metod in načinov reševanja, potem bo prišel pa tudi svet na vrsto…
- Ja, pa še on je imel probleme s samim seboj. [↩pejdi lepo nazaj]
