p.s.: Pa pripravite kako vprašanje, da jo boste lahko vprašali.

Pizda, zakaj treba prizadeti tistega, ki je tako samoumeven? Zakaj mislimo, da so samoumevne stvari tako zelo naše; da prenesejo vse?

Oprosti…

Tako je bilo včasih. Čez dva meseca, ko bom diplomirala jaz (upam), bo malce drugače. Vse slabo od diplom ostaja – naporna komunikacija z mentorjem, prebiranje dolgočasnih člankov, računalniške težave, problemi s citiranjem – izginil pa je čar. Napovedali so, da bomo zagovore imeli v štirih skupinskih terminih. Bravo. Malce bomo povedali, odgovorili na par vprašanj. Nič več kot 15 minut. Bravo. Na hitro, da nas pride čim več na vrsto. Bravo.

V teh štirih letih študija po bolonjski reformi sem večkrat imela občutek, da sem le številka. Da profesorji (z redkimi izjemami) prebirajo moje izdelke le zato, ker morajo. Da bi raje sedeli v svojih kabinetih in pisali članke, ki so za njihovo akademsko kariero bolj pomembni. In da se itak zaradi sistema, ki reformira, ne morejo vzeti časa. Snovi je preveč, dolžnosti pa se mora izpolniti.

Občutek, da sem le produkt masovne proizvodnje za na trg delovne sile, postaja iz dneva v dan bolj inteziven. Zdi se mi, da bom na koncu na ramo dobila žig, na katerem bo pisalo, da sem primerna. Da lahko grem in osrečim bodočega šefa. In da se naj sprijaznim z občutkom številke. Ker sem le ena izmed mnogih. Zamenljiva. Nadomestljiva.

V moj svet so prišli novi ljudje. Precej starih je šlo. Zakaj ? Ne vem. Nekateri niso ugajali meni, nekaterim nisem ugajala jaz. In je bolelo en čas. In še boli. Brskaš po telefonu, da bi katerega od njih poklical, pa veš, da ne ugajaš…

In ti novi… Ljudje, s katerimi živim, ljudje, ki so nafilali mojo glavo. In med njimi skorajda sami moški. Le moja K., ženska, ki je tako blazno moško racionalna, preveč, kot se za žensko sploh spodobi. Pa nima veze, kaj imajo med nogami , postajam nora na njih.

Dolgi večeri, pogovori podčrtani z rdečo alkoholno črto, ležanje na postelji, poslušanje najbolj brezveznih komadov na tej zemeljski obli, kave ob 5h popoldne, šibkost in odvisnost, ki sta tako močni in neodvisni.

Ja, zapisal je, da se ga je nekako treba. In najboljše je z Ljudmi…

S sošolci namreč pri enem izmed predmetov pripravljamo oglaševalsko kampanjo za enega od proizvajalcev otroških sokov in kašic. In na podlagi čim večih odgovorov bomo namreč lahko zastavili pravilno kreativno strategijo, pripravili boljše oglase in mogoče, če bomo najboljši , se bomo izognili še izpitu.

Za razumevanje in pomoč se vam vsem najlepše zahvaljujemo!

It’s a wonderful world
And you take and you give
And the sun fills the sky
In the space where you live

2.Zaboga, kdaj me bo izučilo? Pomanjkanje discipline, nagnjenost k paniki ter perfekcionizem ne gredo skupaj. Če si perfekcionist, moraš biti discipliniran in ne preveč nagnjen k paniki. V nasprotnem primeru živčen 5 minut pred oddajo popravljaš narobe stoječe vejice, preširoke zamike in neestetski izgled številk strani. No go.

It’s a day full of dreams
It’s a dream of a day
And the joy that it brings
Nearly sweeps her away

3. Kako neverjetno človeku polepša dan novica, da bo človek, ki ga imaš rad, dobil malo Žabo. Ej M., pridno preberi tiste priročnike – če pa kaj ne veš, pa le vprašaj,

It’s a wonderful world
As the buildings fall down
And you quicken your step
’til your feet leave the ground
And you’re soaring above
All the sorrow below
And you’re falling in love
With those you don’t know

4. Ljudje smo nehali tvegat. Raje čakamo, da nekdo stori to namesto nas. Pretvarjamo se, da nam je vseeno, da ne boli, da ne premišljujemo. Z zaigrano nonšalantnostjo stopamo mimo oči, za katere si želimo, da bi si želele gledale le nas. Z zaigrano brezbrižnostjo ne vonjamo parfuma, za katerega si želimo, da bi vsaj eno noč bil tudi na nas.

And your heart feels so wide
And your heart fills so strong
It was never a place
That you felt you belonged

5. Ta teden se počutim premočeno. Zebe, posušiti pa se ne morem. – “I do not consider myself a pessimist. I think of a pessimist as someone who is waiting for it to rain. And I feel soaked to the skin.” ( – L. Cohen)

It’s a wonderful world
Full of wonderful things
And the people fall down
And abandon their dreams

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

One day they hold you in the
Palms of their hands, gentle, as if you
Were the last raw egg in the world. Then
They tighten up. Just a little. The
First squeeze is nice. A quick hug.
Soft into your defenselessness. A little
More. The hurt begins. Wrench out a
Smile that slides around the fear. When the
Air disappears,
Your mind pops, exploding fiercely, briefly,
Like the head of a kitchen match. Shattered.
It is your juice
That runs down their legs. Staining their shoes.
When the earth rights itself again,
And taste tries to return to the tongue,
Your body has slammed shut. Forever.
No keys exist.

Then the window draws full upon
Your mind. There, just beyond
The sway of curtains, men walk.
Knowing something.
Going someplace.
But this time, I will simply
Stand and watch.

Maybe.

Pijem tretji kozarec vina. Tavelcga, napolnjenega do roba. Mislim nate, pa na… Minljivost… Pizda, sprožil si vrsto metafizičnih vprašanj. Ej, ata, na zdravje! Cviček in čik – samo zate in s tabo. Pijana zate in mau zase. Da bo metafizika šla, da bom lahko spala, da se ne bom počutila tako prekleto same.

V ponedeljek… bo konec… trije grami bodo odšli, telo v obliki pepela v zemljo. Razmišljam, da bi ti vrgla v grob (fak, kako se te grozno sliši) en čik – veš, tvoje Mild 57. Prižgala bi ga iin vrgla namesto onih prekletih nageljnov. Potegnila en dim, rekla, kurc gleda, in vrgla cigaret na krsto.

Ja, in na tisti pogrebščini or whatever bi se ga samo napila. Liter cvilčka pred sabo, pepelnik in… dobra komunistična debata. Da je blo včas boljš. Da ti je Tito dal roko. – Pa četudi to sploh ni res. (Ja, mami je rekla zadnjič, da ti ne smem vsega verjet. )

Ej, ata, se spomniš, kako sva ga kadila v tvoji kuhinji. Da bo prišla mami. Eh kaka mami, bom reku, da sm jst kadiu… Joj, pa kruh z marmelado. Ti si imel vedno najboljšo marmelado. In najboljši kruh.  In potem na koncu – v domu – kapučin in cigaret. Ja, prekadila pa sva ga skupaj. Pa preorganizirala mojo poroko – ne vem, zakaj si si vedno tako želel organizirat mojo poroko, zakaj te je vedno skrbelo, s kom sem in s kom bom.

Mogoče zato, ker si vedu, da bom ostala sama… Tle, s kozarcem vina v roki. Pijana. Zavedajoča se absurdnosti in ironije bivanja. Da na koncu ostaneš, postaneš – NIČ?

Ej, ti, moj Fb prijatelj, veš, kakšna je barva mojih oči? Ali veš, kako zveni moj glas? Veš, kako se oglašam na telefon? Veš, zakaj sem včeraj jokala? Ali  sploh veš, zakaj imam krvavo za nahti? Veš, zakaj iščem obliž, da si ga nalepim na rano, zakaj iščem obliž zanj, da ga bo peklo manj?

Še sanja se ti ne. Raje mečeš vame snežne kepe, pritiskaš blesave gumbe z izrazom ‘poke’, raje.. mah, kupuješ in prodajaš prijatelje. Dej, pejt, gremo se licitacije. Pejmo se inflacijo, dezinflacijo in deflacijo. Pejmo se Facebook monopoli, zbirajmo lepe prijatelje s prečudovitimi profil slikicami in…

Mah, nej gre vse v kurac. Dejmo končno pogruntat, da so ta famozna socialna omrežja, ki danes rastejo kot gobe po dežju, le kompenzacija za momente zavedanja, da vse ni tako zelo popolno. Da nismo Sneguljčice, ki jih rešuje sedem pritlikavih prijateljev. Da dejansko sploh nimamo sedem prijateljev. Če imamo srečo, imamo vsaj enega. Slednji pa je tako pameten, da ga na Fbju sploh ni… Ker tega ne rabi. Raje skuha čaj, vpraša, kako si, čas, ki bi ga pa sicer zapravil za oblikovanje snežnih kep in izpolnjevanje imbecilnih kvizov, pa nameni tebi in kramljanju s tabo ob čaju, ki bi že zdavnaj zavrel, če bi dotični prijatelj licitiral v krasni modri deželi z belimi črkami.

Pa lahko noč!

p.s.:Ukaz za izbris prijatelja na Fbju je sila enostaven:profil – prijatelji – klikni na x pri osebi – klikni ‘odstrani prijatelja’.